V tem tednu je minilo petnajst let, odkar je komaj devetletni deček Manuel Foderà, doma iz Sicilije, z rožnim vencem v rokah in s srcem, polnim ljubezni do Jezusa, zaključil svojo zemeljsko pot. Tik pred smrtjo je bila v njegovi bolnišnični sobi darovana sveta maša, prejel je še zadnje sveto obhajilo in kmalu zatem, z Jezusovimi besedami: “Dopolnjeno je”, v miru odšel v Očetovo hišo.

Manuela je Cerkev prištela med božje služabnike, kar pomeni, da zanj poteka postopek razglasitve svetništva. Zakaj bo postal svetnik? Odgovor lahko hitro prepoznamo v njegovem navdihujočem življenjepisu.

Že od malih nog je izžareval posebno veselje in živahnost, vse dokler mu niso pri zgolj štirih letih diagnosticirali nevroblastom – hudo obliko raka. Bolečina in omejitve so ga težko prizadele, a kmalu se je zgodilo nekaj izjemnega. Manuel ni več bežal pred trpljenjem, sprejel ga je in ga daroval Jezusu.

V bolnišnici je vsak dan želel v kapelo. Redovnici, ki je zanj skrbela, je rekel: »Hočem biti Jezusov najboljši prijatelj.« Skupaj sta tako, na njegovo željo, naslonjena na tabernakelj, molila rožni venec. Doma je zbiral družino k molitvi in ponavljal: »Zdrava Marija mi odžene bolečino.«

Njegova ljubezen do Marije je bila globoka. Nekega dne je bližnjim zaupal, da mu je Devica Marija v videnju rekla: »Ti si moje veselje.« Obljubila mu je celo ognjemet – in ta se je, povsem nepričakovano, tisti večer res zgodil.

Pri šestih letih je Manuel želel prejeti sveto obhajilo. Zaradi njegove goreče želje in bolezni mu je škof to odobril. Na dan prvega obhajila je trpel hude bolečine, a je nenadoma začasno ozdravel. Dejal je: »Marija mi je rekla, da Manuel ne more prejeti Jezusa šepajoč. Zato me je ozdravila. Hvala ti, Devica Marija.«

V svojem dnevniku je zapisal: »Jezus je navzoč v evharistiji. Če se umiriš, moliš in poslušaš, bo govoril tvojemu srcu. V tišini se zgodi nekaj čudovitega: eksplozija milosti!«

Nekoč je omenil, da ga Jezus v videnjih imenuje: »bojevnik luči v temi sveta.«

Manuel je do konca ohranjal svetlo vero in popolno zaupanje. Škofu je rekel: »Darujem se za vas in vaše duhovnike. Prosim pa: spomnite vernike, naj Jezusa vedno prejemajo v stanju milosti, torej brez velikih grehov in naj vsaj petnajst minut ostanejo v zahvaljevanju. Jezus je velik – On je Bog!«

Ko so mu zdravniki predlagali protibolečinska sredstva, je ponavljal: »Pustite me še malo. Jezus potrebuje moje trpljenje za reševanje duš.«

V zadnjem obdobju so mu zdravniki našli v glavi dva tumorja. Starši so se odločili, da mu bodo to  diagnozo zamolčali. Kmalu po tem pa so mu po prejetem obhajilu pritekle solze. Na vprašanje zakaj, je odgovoril: »Od sreče. Jezus mi je dal dva trna iz svoje krone in ju položil v mojo glavo.«

Na svoj deveti rojstni dan je svoji mami rekel: »Jezus mi je pokazal raj. To je čudovit kraj, čudovita gostija, ki nam jo je pripravil On! Rekel mi je, da bom umrl pri devetih, a da moram še malo trpeti zanj.« Kar se je potem tudi zgodilo.

Pri branju teh vrstic mi je na misel prišel stavek, ki ga je nekoč zapisal naš svetniški kandidat Danijel Halas, o katerem sem pisal prejšnji  teden. V njem nam oriše odgovor na pogosto vprašanje, zakaj morajo trpeti pravični. » Trpljenje pravičnih vedno več velja kakor trpljenje grešnikov. Ko gre za kakšne večje stvari, takrat Bog navadno izbere pravične za žrtev, da s svojim trpljenjem zaslužijo tiste velike stvari.«

Naj bo mali bojevnik luči, Manuel, tudi naš priprošnjik v velikih stvareh!