V današnjem času pogosto slišimo stavek: »Sem veren, a ne hodim v cerkev.« Mnogi trdijo, da v Boga sicer verujejo, da jim je Jezus celo blizu, a da Cerkvi kot instituciji ne zaupajo, pogosto celo nasprotujejo. Zakramenti se jim zdijo nepomembni, celo nepotrebno breme. Vse več je tako takih, ki hočejo vero brez Cerkve, Kristusa brez zakramentov, duhovnost brez občestva.

Toda to ni vera, kot so jo živeli svetniki. Prav oni, ki so najbolj goreče ljubili Boga so, prav nasprotno, pokazali, kako globoko in neločljivo je Cerkev vtkana v pot do svetosti.

Sveti Janez Pavel II. je dejal, da Cerkev ni “institucija proti človeku”, temveč »mati in učiteljica, ki nas vodi k odrešenju.« Kristus je Cerkvi zaupal svojo besedo, zakramente in milosti – vse tisto, kar potrebujemo, da bi lahko v polnosti živeli kot božji otroci.

Zato je Cerkev – kljub človeški nepopolnosti njenih članov – božje delo. Sam Kristus jo je ustanovil in ji obljubil, da je »vrata podzemlja ne bodo premagala« (Mt 16,18). Kdor jo zavrača, zavrača tudi nekaj, kar je Kristus sam postavil kot sredstvo zveličanja.

Pretekli četrtek smo obhajali god svetega papeža Pija X., velikega prenovitelja Cerkve v začetku 20. stoletja. Ta svetnik je vse svoje življenje vneto branil pomen zakramentov, še posebej evharistije, in želel, da bi se ljudje čim bolj pogosto z njo hranili.

Pij X. je jasno učil, da ni resničnega krščanskega življenja brez Cerkve.

V enem izmed svojih najmočnejših izrekov je zapisal: “Jezusa Kristusa se ne more ločiti od Cerkve, kakor se ne more ločiti glave od telesa, zakaj Kristus in Cerkev sestavljata eno samo celoto.”

Na drugem mestu pa je, na njemu značilen, izrazito jasen način dejal: »Poti, ki vodi h Kristusu, ni težko najti: to je Cerkev.«

Iz vsega tega sledi, da nihče ne more ljubiti Kristusa, pa hkrati zavračati Cerkve. Cerkev je Kristusovo telo. Zakramenti so njegov dotik. Nauki Cerkve so razlaga njegove besede. Vse to je dar za nas – da bi na tej poti ne hodili sami, temveč kot skupnost, ki jo vodi, podpira in posvečuje Kristus.

Kristjani nismo posamezniki, ki bi si vsak po svoje izbirali, kaj iz vere bomo vzeli. Cerkev ni samopostrežna trgovina, kjer si vzamemo samo to, kar nam je všeč. Je dar, ki nam ga daje Bog in ki ga lahko prejmemo le v celoti.

Zato se ne oddaljujmo od Cerkve, ampak si jo prizadevajmo vse bolj ljubiti, zanjo moliti in jo predvsem živeti. Cerkev je namreč tista, ki nam daje krst, evharistijo, odpuščanje grehov ter tudi skupnost in tolažbo v najtežjih trenutkih življenja. Svetniki so jo ljubili – in prav po njej postali to, kar so.