V zgodovini Cerkve se je pretekli teden zgodilo nekaj, kar je resnično izjemno in redko. Le dvakrat v vsej zgodovini Cerkve je bila na slovesnosti kanonizacije (razglasitve za svetništvo) navzoča mati novega svetnika. Prvič leta 1950, ko je papež Pij XII. razglasil za svetnico Marijo Goretti, ob tem pa je na trgu svetega Petra molila in jokala tudi njena mati Assunta. Drugič pa smo bili priče temu čudovitemu trenutku preteklo nedeljo, ko je papež razglasil za svetnika Carla Acutisa, navzoča pa je bila tudi njegova mama Antonietta.

Obe zgodbi nosita v sebi veliko podobnosti. Marija Goretti je bila dekle iz preproste družine, ki je živela močno vero in se ni bala darovati svojega življenja, da bi ohranila svojo čistost.  Njena mati jo je vzgajala v duhu preprostosti, delavnosti in molitve, kar je Mariji pomagalo, da je ob uri preizkušnje ostala zvesta Bogu. Carlo Acutis pa je bil deček našega časa – računalniški navdušenec, ki je sodobno tehnologijo uporabljal kot orodje za širjenje evangelija. Tudi njemu je na njegovi poti pomagala predvsem mati, ki ga je, čeprav sama v začetku še zadržana do vere, spremljala k dnevni sveti maši. Prav njegova vprašanja o veri pa so jo spodbudila, da se je začela izobraževati in poglabljati v nauk katoliške Cerkve. Kar kmalu je tudi sama zaživela zelo globok odnos z Bogom. Po sinovi smrti je napisala knjigo o njem in s tem predstavila njegovo sveto življenje celotnemu svetu.

V obeh primerih lahko opazimo, kako velika in nenadomestljiva je vloga mame pri vzgoji otrok v veri. Mati je tista, ki prva šepne molitev ob postelji, ki vztrajno kaže na dobro in ki z zgledom ljubezni odpira srce otroka Bogu.

To poudarjajo tudi številni svetniki v svojih zapisih. Sveti Janez Bosko je na primer dejal: »Dober kristjan se navadno rodi iz dobre matere.«

Podobno nas opominja tudi sveta mati Terezija, ko pravi: »Ljubezen se začne doma – v družini, med zakoncema, med starši in otroki. Mama ima posebno moč, da odpre srce otroka za ljubezen.«

Prisotnost matere ob kanonizaciji lastnega otroka je zares redka milost – in hkrati močno sporočilo nam vsem. Spominja nas, da svetništvo ne pade z neba, temveč raste v družinskem ognjišču, kjer je mati pogosto prva katehistinja, prva pričevalka in prva učiteljica ljubezni.

Drage mame, vaše vsakdanje molitve, potrpežljivost in ljubezen niso neopazne. V tihih žrtvah in drobnih dejanjih vztrajnosti sejete semena svetosti, ki lahko nekoč obrodijo nepredstavljive sadove. Pogumno vztrajajte – svetniki rastejo prav iz vaših rok in src.