Neki italijanski deček je nekoč, pred dobrimi stotimi leti, prosil svoje starše, da bi rad obiskal in pobližje spoznal kapucine. Skupaj so tako prehodili več kot 19 kilometrov, da so prišli do najbližjega samostana. Fant je bil navdušen in hitro odločen, da se želi pridružiti preprostim redovnikom, a so ga ti hitro ustavili in opozorili, da si mora pred tem prigarati potrebno izobrazbo.
Njegov oče je hitro razumel, da sam ni sposoben zagotoviti potrebnih sredstev za otrokovo šolanje. Zato se je pogumno in odločno odpravil čez širni ocean v Združene države Amerike, kjer je našel delo in zasluženi denar pošiljal domov. S tem je omogočil, da so sina poučevali zasebni učitelji in mu zagotovili potrebno znanje.
Ko je bil fant dovolj star in pripravljen, je lahko uresničil svoje življenjsko poslanstvo: pridružil se je kapucinom in prevzel redovno ime Pij. Njegova družina je bila neizmerno ponosna, še posebej pa oče, ki je za to daroval toliko let napora in ločenosti od družine.
Kasneje se je zgodba čudovito obrnila. Oče je v svojih ostarelih letih, po smrti žene, odšel v oskrbo prav v sinov samostan. Tam je bil deležen ljubeče nege tistega, za katerega je nekoč preplul ocean in žrtvoval lastno udobje, da bi mu omogočil prihodnost. Njegov dom v starosti je postal isti kraj, kamor ne bi nikoli smel stopiti, če se ne bi prej žrtvoval za sinovo izobrazbo.
Ta sin je postal mogočen svetnik, ki ga danes vsi poznamo – sveti pater Pij. Njegovo svetniško življenje je bilo zidano na trdnih temeljih nesebične ljubezni staršev.
Preprosta, a zgovorna zgodba nas tako uči, da starševska žrtev nikoli ni zaman. Ko se starši vedno znova srečujemo z različnimi preizkušnjami: dolgi dnevi, premalo spanja, neskončna gospodinjska opravila, skrb za otroke in drugi nešteti izzivi, nikakor ne pozabimo, da vse to ni zaman, posebej če je storjeno iz ljubezni. Prav v teh trenutkih se je dobro spomniti, da je vsak trud položena opeka v gradnjo otrokove prihodnosti, hkrati pa je to tudi čudovito sredstvo, po katerem tudi sami rastemo v svetosti. Nihče namreč nima večje ljubezni, kot tisti, ki da svoje življenje za svoje bližnje, tako nas uči naš Gospod. Mar tega ne počnemo tudi starši?
Naj nas zgodba o sv. patru Piju in njegovem ljubečem očetu spomni, da je vsako darovanje, četudi majhno, stopnica na poti do svetosti – za otroke in nenazadnje tudi za starše.