V sredini meseca novembra se spominjamo svetega Stanislava Kostke, mladega svetnika, ki s svojo kratko, a izredno globoko življenjsko potjo priča, da svetost ni vprašanje let, temveč srca, ki se zna odločiti za Boga.

Stanislav se je rodil 28. oktobra 1550 na gradu Rostkow na Poljskem, v ugledni plemiški družini Kostka. Že v otroštvu je bil miren, spoštljiv in iskreno pobožen. Pri štirinajstih letih so ga poslali na študij k jezuitom na Dunaj, skupaj s starejšim bratom Pavlom. Čeprav je brat hitro zašel v lahkomiselno družbo, je Stanislav ostal trden v veri in kreposti. Redno je molil, vestno študiral in se pogosto udeleževal svete maše ter prejemal obhajilo, kar je bilo v tistem času med mladimi zelo redko.

Ko mu je brat očital, da je preveč resen, mu je Stanislav mirno, a odločno odgovoril: »Živeti hočem, kakor je Bogu všeč, če je tebi, brat, všeč ali ne!«

Ta njegova pokončna drža je bila izraz izjemne notranje svobode in čistosti. Sredi dunajske mladine, kjer so prevladovale skušnjave in posvetnosti, je Stanislav ostal zvest svojemu idealu – biti popolnoma Božji.

Ko je pri sedemnajstih letih začutil klic v jezuitski red, je pogumno zapustil dom in se peš odpravil v Rim – 1500 kilometrov daleč. Jezuiti ga sprva zaradi vplivnega očeta niso mogli sprejeti, a vrhovni predstojnik reda, sv. Frančišek Borgia, je prepoznal čistost in trdnost njegovega duha ter ga sprejel med novince.

V Rimu je Stanislav zasijal kot vzor mladostne svetosti: bil je pobožen, v molitvi kakor zamaknjen, med tovariši veder, sproščen, vesel, razigran, okoli sebe je izžareval čistost in vedrino. Vedno je bil pripravljen pomagati. »Obogati nas samo to, česar nam nihče ne more vzeti,« je dejal, ko so ga zaradi njegove dobrote hvalili. Posebno vneto je častil Mater božjo. V jezuitskem redu je bil dobrih devet mesecev, kajti že 15. avgusta 1568 je nenadoma hudo zbolel. Ko so ga bratje pred tem spraševali, ali se boji smrti, je odgovoril: »Kako bi se bal, ko grem k svoji Materi v nebesa?«

Umrl je ravno na praznik Marijinega vnebovzetja, star komaj osemnajst let. Leta 1726 je bil razglašen za svetnika.

Sveti Stanislav Kostka je zavetnik mladine in dijakov – tudi Škofovih zavodov v Šentvidu, ki nosijo njegovo ime. Njegovo življenje prav kliče po tem, da bi tudi sami stopili na pot kreposti, pot čistosti, pobožnosti in pogumne hoje za Kristusom. Naj bo mogočni priprošnjik posebno za vse mlade iz naše župnije, ki naj po njegovem zgledu pogumno rastejo v svetosti.