Pred dnevi smo obhajali god svetega Manuela González García. Ta malo poznani svetnik nas s svojim življenjem spominja na resnico, ki je pogosto spregledana: Jezus je v evharistiji resnično navzoč, a velikokrat ostaja sam in pozabljen. Ta preprosti škof in svetniški duhovnik je vse svoje življenje posvetil prav temu – da bi vernike znova pripeljal k živemu Gospodu, ki nas čaka v tabernaklju.

Manuel González se je rodil leta 1877 v Španiji. Že kot mlad duhovnik je ob nekem pastoralnem obisku doživel dogodek, ki je zaznamoval vse njegovo nadaljnje življenje. Ko je vstopil v neko vaško cerkev, je v njej našel zanemarjen tabernakelj in prazno, skoraj zapuščeno cerkev. Jezus v Najsvetejšem je bil tam, večna lučka je gorela, a brez ljudi, brez molitve, brez ljubezni. Ta prizor ga je globoko pretresel. Pozneje je zapisal: »Tam sem prvič jasno začutil bolečino zapuščenega Jezusa.«

Od tega trenutka dalje je postal tisti, ki je vse svoje misli, besede in dejanja posvetil eni sami želji: da Jezus v evharistiji ne bi bil več sam.

Ljudje so ga začeli imenovati »škof zapuščenega tabernaklja«. Njegova največja skrb ni bila zunanja uspešnost ali ugled, temveč evharistična vera božjega ljudstva. Ustanovil je več redovnih in laiških skupnosti, med njimi evharistične misijonarke, katerih poslanstvo je molitev, češčenje in širjenje ljubezni do Najsvetejšega.

Sv. Manuel je pogosto poudarjal, da evharistija ni le pobožna navada, temveč srce Cerkve. Zapisal je: »Če bi kristjani resnično verovali, kdo je v tabernaklju, bi bile naše cerkve polne.«

Njegova duhovnost je bila preprosta, a globoka. Ni zahteval velikih dejanj, temveč zvestobo v majhnem, pogosto je spodbujal ljudi h kratkim obiskom cerkva in nekajminutni tihi molitvi pred tabernakljem. Sam je to držo povzel z ganljivo prošnjo, ki jo je dal zapisati na svoj grob v katedrali v Palenciji, kot svojo oporoko: »Prosim, da bi bil pokopan blizu tabernaklja, da bi moje kosti po smrti, kakor moj jezik in moje pero v življenju, vedno govorile tistim, ki gredo mimo: »Tam je Jezus! Jezus je tam! Ne pustite ga samega!«

Naj nam zgled svetega Manuela González García pomaga, da v svojem vsakdanu znova odkrijemo neprecenljivi zaklad evharistije. Ko nas pot vodi mimo cerkve, vstopimo in se vsaj za kratek trenutek ustavimo pred tabernakljem ter s tihim srcem počastimo navzočega Gospoda. Bog se je v vsej svoji ponižnosti približal človeku in nas potrpežljivo čaka v tolikih tabernakljih po svetu. Ne pustimo ga samega, temveč mu darujmo svojo bližino in zagotavljam vam, skriti Bog bo vsak tak obisk obilno nagradil.