Na sliki: p. Mike Schmitz

Po nedavno objavljenih zanesljivih podatkih mednarodnih organizacij danes več kot 380 milijonov kristjanov živi v okoljih, kjer so zaradi svoje vere hudo preganjani. To pomeni, da je vsak sedmi kristjan na svetu izpostavljen nasilju, diskriminaciji ali zatiranju.

Preganjanje ima različne obraze. Ponekod je surovo in odkrito: kristjane ubijajo, cerkve požigajo, duhovnike in druge, ki so v službi Cerkve, ugrabljajo. Drugod je bolj prikrito: kaže se v omejevanju verske svobode, nadzoru, prepovedi bogoslužja in močnem družbenem pritisku. V državah, kot so Severna Koreja, Somalija in Jemen, kristjani praktično nimajo pravice do javnega izpovedovanja vere. V podsaharski Afriki, zlasti v Nigeriji, pa so pogosto tarča skrajnih skupin; prav tam se zgodi največ smrtnih žrtev zaradi vere na svetu.

Kljub grozi teh podatkov Cerkev že od svojih začetkov ve, da pot za Kristusom ni lahka. Jezus sam je učence opozoril: »Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas« (Jn 15,20). Svetniki so te besede vzeli zares. Sv. Ignacij Antiohijski, mučenec iz prvih stoletij, je pred smrtjo, ko so ga vrgli v rimski kolosej med divje zveri, zapisal: »Pšenica sem Božja; z zobmi zveri naj bom zmlet, da postanem čisti Kristusov kruh.« Njegove besede razodevajo notranjo moč vere, ki se ne zlomi niti pred smrtjo.

Podobno pričuje sv. Terezija Benedikta od Križa, ki je umrla v koncentracijskem taborišču. Zapisala je: »Kdor hoče pripadati Kristusu, mora biti pripravljen iti z Njim tudi na križ.« Preganjani kristjani našega časa to živijo vsak dan in tako postajajo svetle luči vere, ki razsvetljujejo ves svet.

Preganjanje pa ima različne obraze. Resnično in pretresljivo zgodbo pripoveduje tudi ameriški duhovnik p. Mike Schmitz, ki je osebno poznal kitajskega kristjana, nekdanjega katoličana iz t. i. podzemne Cerkve.

Ta mož je na Kitajskem na skrivaj zagotavljal prostore za obhajanje svetih maš. Verniki so se zbirali ponoči, brez luči, vedno v strahu pred oblastmi. Nazadnje je bil izdan, aretiran in zaprt. Po mučnih zaslišanjih mu je uspelo pobegniti iz države in se zateči v Združene države Amerike.

A zgodba ima boleč preobrat. Ko je prišel v deželo svobode, kjer ni bilo več grožnje, skrivanja in strahu, je njegova vera začela ugašati. Po besedah p. Mika Schmitza je postopoma prenehal hoditi k maši in se oddaljil od Cerkve. Preganjanje mu je vero krepilo, udobje pa jo je počasi zadušilo. Ta zgodba nas strezni: vera ne umre vedno zaradi nasilja – včasih oslabi zaradi lagodnosti in drugih »lažnih bogov«, ki zasužnjujejo sodobnega človeka.

Naj nas preganjani kristjani današnjega časa učijo zvestobe, poguma in gorečnosti. Molimo zanje, hkrati pa prosimo Boga, da bi mi, ki živimo v svobodi, te svobode ne zapravili. Le če bomo Bogu zvesti dan za dnem, v času miru, ko vera morda ne zahteva junaških dejanj, temveč predvsem vztrajnost, molitev in zvestobo v malem, bomo sposobni vero ohraniti tudi v preizkušnjah. Vera, ki je resnično živeta v vsakdanjosti, se v trpljenju ne zlomi, temveč se v njem prečisti, okrepi in obrodi sad zvestobe do konca. Naj nam jo vsi sveti mučenci Cerkve izprosijo!