Na sliki z leve proti desni: sv. papež Gregor Veliki, sv. Frančišek Asiški in sv. papež Janez Pavel II

Cerkev ni človeška zamisel, temveč jo je ustanovil sam Jezus Kristus, da bi po njej ostal navzoč med nami do konca časov. V njej nas še danes uči, posvečuje in vodi po poti zveličanja.

Ko smo tako v prejšnjem zapisu spoznali, kako materinsko Cerkev skrbi za nas in nas po varni poti vodi v večnost, sledi jasno spoznanje, kako ji moramo ostati zvesti in pokorni ter predvsem, kako potrebno jo je spoštovati in ljubiti. Spoštovanje Cerkve pa se ne ustavi zgolj pri lepih besedah, temveč se mora pokazati v naši drži in ravnanju do njenih služabnikov, svetih krajev, zakramentov, molitev in vsega, kar je posvečeno Bogu.

Posebno spoštovanje zato najprej dolgujemo nauku Cerkve. Kristus je sam zaupal Cerkvi oblast, da razlaga in varuje resnico vere, ko je apostolom rekel: »Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.« (Mt 18,18) Zato cerkveni nauk ni zgolj človeško mnenje, temveč služenje resnici, ki vodi k zveličanju. Kadar poslušamo Cerkev, v resnici poslušamo Kristusa samega, ki jo vodi in varuje skozi zgodovino.

Dalje spoštovanje dolgujemo tudi posvečenim osebam – duhovnikom, škofom in papežu. Čeprav so tudi oni ljudje s slabostmi, njihova služba prihaja od Boga. Spoštovati duhovnika pomeni spoštovati Kristusa, ki po njem deluje v zakramentih. Sam Gospod pravi: »Kdor vas posluša, mene posluša; kdor vas zavrača, mene zavrača.« (Lk 10,16)
Sveti papež Gregor Veliki zato resno opozarja: »Jezik, ki rani pastirja, pogosto rani tudi čredo.«
Ko spodkopavamo zaupanje v pastirje, slabimo tudi vero tistih, ki so jim zaupani.

Spoštovanje pa se razteza tudi na cerkvene ustanove, cerkve kot svete kraje ter vse, kar je povezano z bogoslužjem. Cerkev ni navadna zgradba, temveč Božja hiša. Sveti Frančišek Asiški piše:
»Naj bo vse, kar je povezano z Najsvetejšim telesom in krvjo našega Gospoda, dragoceno in spoštovano.«

Nenazadnje moramo spoštovati tudi zakramente in jih vredno prejemati, potem molitve, pobožnosti,… Pa celo cerkvena umetnost ni postranskega pomena, temveč pot, po katerih se Bog dotika človeka. Sveti Janez Pavel II. je o tem zapisal:
»Pristna umetnost ima sposobnost, da odpre srce človeka za skrivnost Boga.« Zato tudi nespoštovanje svetih podob ali norčevanje iz njih ne razodeva svobode duha, temveč revščino srca.

Lahko bi še nadaljevali, a zaključimo z jasnimi besedami svetega Avguština: »Nihče naj ne misli, da ima Boga za Očeta, če nima Cerkve za mater.«

V družbi, v kateri so vse bolj prisotna obrekovanja, neprimerne šale in nespoštljivi komentarji  na račun Cerkve, prosimo Boga, da bi mi, katoličani, znali Cerkev ljubiti z zrelo ljubeznijo: jo spoštovati v besedah in dejanjih, jo braniti, kadar je napadena, in v njej zvesto in poslušno živeti. Kajti kdor ljubi Cerkev, ljubi Kristusa – in kdor spoštuje Cerkev, spoštuje Boga, ki v njej prebiva in ki jo je ustanovil.