Na sliki: Jezus pred Poncijem Pilatom
Nadaljujmo z našimi postnimi razmišljanji o Kristusovem trpljenju. Danes stopamo že v četrto premišljevanje. Po nočnem in skrivnem zboru judovskih starešin je bila Jezusova smrt soglasno sklenjena. Ker pa ga po Mojzesovi postavi niso smeli obsoditi na križ, so ga peljali k rimskemu deželnemu oblastniku Ponciju Pilatu. Ta je hitro spoznal, da je Jezus nedolžen, zato ga je hotel izpustiti. Da bi vsaj delno pomiril krvoločno množico in se izognil hujši krivici – smrtni obsodbi – je najprej ukazal Jezusa bičati. Težko je našemu srcu, a danes se ustavimo prav ob tem strašnem prizoru.
Vojaki so Jezusa slekli in ga privezali na nizek stebriček, komaj pol metra visok. Njegovo telo je bilo prisiljeno v globok predklon, glava sklonjena, bil je popolnoma izročen v roke mučiteljev. Pomislimo, kakšne bolečine je prestajal ob vsakem udarcu — in predvsem, zakaj jih je prestajal. Kristus ni trpel le telesno, temveč tudi v duši. Vedel je, da je bičan kot nedolžen. Bičanje je bila sramotna kazen, namenjena sužnjem in najhujšim zločincem, Jezus pa jo je prenašal javno, pred očmi množice.
Rablji so uporabljali spletene usnjene jermene, na katerih so bile pritrjene koščice in svinčene kroglice. Že prvi udarci so raztrgali kožo, kri je brizgnila, telo se je razmesarilo. Pilat je ukazal bičanje, dokler bi Kristusovo ranjeno telo ne vzbudilo sočutja v ljudeh — rablji so nalogo zagotovo opravili do konca.
Brez dvoma je bila po bičanju njegova življenjska moč strta za vselej. Njegovo telo ni bilo več podobno človeškemu. Ali kakor pravi Izaija, ves je ena sama rana, od podplatov do temena ni nič zdravega na njem. Strašen prizor!
Zaustavimo se nenazadnje še pri misli, da so bili, kakor vsega Kristusovega trpljenja, tudi za bičanje krivi naši grehi. »On je bil ranjen, zavoljo naših grehov«. (Iz. 53,5). Katerih? Svetniki učijo, da je bil Jezus posebej bičan zaradi greha nečistosti. Gre za neurejeno rabo telesnosti in spolnosti, ki ni v skladu z Božjim načrtom. Med njene najpogostejše oblike sodijo nečiste, poželjive misli in pogledi, nečiste besede, pornografija, samozadovoljevanje, neurejeni izven- zakonski odnosi, kontracepcija ter vse, kar ponižuje človekovo telo in hkrati rani njegovo dušo. Kolikokrat slišimo o oskrunjenih in pokradenih tabernakljih — a podobno oskrunjenje se zgodi v srcu človeka, kadar podleže nečistemu grehu. Kristus je izročil svoje telo bolečini, da bi ozdravil našo razbrzdanost in pretirano in neredno iskanje telesnih užitkov.
Zato obžalujmo vse, kar je kdaj omadeževalo naše duše v mislih, besedah ali dejanjih. Kdor nosi to breme, naj ga ne zadržuje zase, temveč naj ga odloži pri nogah spovednika, pri nogah Jezusa, ki je poln usmiljenja. Nato pa trden sklep: nečistega greha nikoli več. Varujmo se vsega, kar vanj vodi — pazimo na svoje oči, ušesa, usta, pa tudi na družbo, knjige, vsebine, ki jih gledamo, in način, kako preživljamo svoj čas. Bodimo zmerni v jedi in pijači, skromni in sramežljivi v oblačenju, dostojni v vedenju.
V skušnjavah, posebej ko so te silne, pa primimo za rožni venec in molimo: ki je za nas bičan bil. Kako bo vsake zmage vesel Jezus! Kako bodo veseli angeli in svetniki! In kako veliko veselje bo napolnilo naša srca —že tukaj in pa nekoč v nebesih. Kajti zapisano je: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8).