Nadaljujemo z našimi postnimi razmišljanji. Prejšnjič smo premišljevali, kako je Pilat ukazal Jezusa bičati, ker je upal, da bo s tem pomiril razjarjeno množico in se izognil smrtni obsodbi. Toda ljudstvo je trmasto vztrajalo v svoji strašni nameri. Pilat si je zato še naprej prizadeval, da bi Jezusa rešil: poslal ga je k Herodu, a ta ga je le zasramoval in vrnil nazaj. Nato je Pilat postavil Jezusa ob razbojnika Baraba in vprašal ljudstvo, koga naj izpusti. Mislil je, da bodo vendarle izbrali Kristusa. Toda kakšno ponižanje za Odrešenika – ljudstvo je zahtevalo prostost za razbojnika, zanj pa smrt.
Pilat je poskusil še zadnjič. Dal je Jezusa kronati s trnjem in ga razbičanega pokazal ljudstvu z besedami: »Glejte, človek!« Toda veliki duhovniki so vpili: »Križaj ga!« Nazadnje so Pilatu zagrozili: »Če tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj!« (Jn 19,12). To je bila kaplja čez rob. Pilat si je umil roke, kakor da je nedolžen nad krvjo pravičnega, in izrekel smrtno obsodbo. Danes premišljujmo o tej sodbi.
Kako neskončno krivična je bila! Kakšnega zločina je bil Jezus sploh obtožen? Starešine so ga obdolžile treh stvari: da hujska ljudstvo, da brani plačevati davek cesarju in da se razglaša za judovskega kralja. Toda ali je Kristus kdaj hujskal ljudi? Mar takrat, ko je ozdravljal bolnike, nasičeval lačne in obujal mrtve? Ali ko je na gori učil: »Blagor krotkim, blagor miroljubnim«? Ali ko je govoril: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen« (Mt 11,29)? In ali ni sam rekel: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega« (Lk 20,25)? Tožniki so lagali.
Pilat je to vedel. Večkrat je poudaril, da na Jezusu ne najde krivde. Pa vendar ga je obsodil. Zakaj? Zaradi strahu pred ljudmi. Grozna pošast je ta strah pred ljudmi – in koliko ga je še danes med nami. Premalo je pravih krščanskih junakov, ki bi pogumno živeli svojo vero.
Saj nam danes, če javno živimo vero, ne grozi ječa, mučenje ali smrt. Grozi nam le zasmeh, zbadanje ali očitek, da smo pobožnjaki in nazadnjaški. Pa vendar se marsikdo zaradi tega sramuje svoje vere: nerad govori o Bogu, boji se redno udeleževati svetih maš ali braniti Cerkev in njene nauke. Tako ravnamo podobno kot Pilat – vemo, kaj je prav, pa popustimo pritisku.
Pravi kristjan pa se bolj boji Boga kot ljudi. Lepo je to pokazal sveti Klemen Hofbauer. Nekemu ošabnemu gospodu je hotel pokazati, kaj je človek. Pobral je pest zemlje in rekel: »Glej – to je človek, prah zemlje!« In naj bi se kristjan bal peščice prahu bolj kot neskončnega Boga?!
Pomislimo tudi na to, da vse nas prav kmalu čaka sodba – Božja sodba. Ta bo drugačna od Pilatove, kajti Božja sodba je pravična. Zato ne obsojajmo Kristusa s svojimi grehi, kajti nekoč bo Kristus sodil nas. Bodimo zvesti, pogumni kristjani pri vsakem koraku življenja. Ne menimo se za zasmeh ali obrekovanje, vztrajajmo v dobrem.
Zapomnimo si naslednje Jezusove besede in naravnajmo svoja življenja po njih: »Vsakega, kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih« (Mt 10,32). In še: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti« (Mt 10,28).