Na sliki: Jezus pribit na križ

Začel se je veliki teden – teden, ki zaobjema vse skrivnosti naše vere. S tem smo prišli tudi do zadnjega postnega razmišljanja. Danes se v duhu povzpnimo na Kalvarijo. Čas je za izvršitev smrtne obsodbe.

Jezusa slečejo in ga pribijejo na križ. Neizrekljive so njegove bolečine. Žeblji so zabiti skozi roke in noge, tam, kjer so živci najobčutljivejši. Kri, kar jo je še ostalo, ne more več prosto teči po žilah, temveč sili proti glavi in povzroča strašne bolečine. Srce je stiskano, telo trese mrzlica. K telesnim bolečinam se pridružijo še duševne: vse tiste z Oljske gore, s sramotne obsodbe, s celotnega križevega pota – in še nove. Jezus je na križu zasramovan, zasmehovan, zapuščen. Tako visi tri dolge ure. Nato izreče: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo!« Skloni glavo in izdihne.

O, strašen prizor, kakršnega svet še ni videl!

Kaj nam govori križ? Ko v duhu stojimo pod njim, najprej spoznamo, kako strašna je hudobija greha. Verska resnica je jasna: Kristus je trpel in umrl za naše grehe. Apostol Janez piše: »On je sprava za naše grehe« (1 Jn 2,2), apostol Pavel pa: »Bog ga je določil za spravno daritev po veri v njegovo kri« (Rim 3,25). Nihče drug ne bi mogel zadostiti za greh kakor Božji Sin. Nepokorščina Adama je bila poravnana s Kristusovo pokorščino, napuh prvega človeka s ponižanjem Boga-človeka.

Cena greha je smrt in Kristus jo je premagal. Kako torej še moremo grešiti? Mar se nam ne ob vsem tem greh gnusi?! In vendar je še med nami – v neveri, v preklinjanju, v krivicah, v nečistosti, v sovraštvu… Tudi v meni. O Bog, kaj bo z nami, če se ne spreobrnemo?

A križ nam razodeva še nekaj drugega: neizmerno Božjo ljubezen. Zakaj je Jezus prostovoljno sprejel križ? Odgovor je jasen – Ljubil me je in dal sam sebe zame. ( prim. Gal 2,20).

Sveti Avguštin to lepo izrazi: »Svojo glavo je nagnil, da bi nas poljubil, roke razprostrl, da bi nas objel, srce odprl, da bi nas sprejel.« Ne vojaki, temveč ljubezen ga je pribila na križ!

In končno – križ nam razodeva veličino odrešenja. Po njem smo spravljeni z Bogom. Poglejmo ga: s spodnjim koncem svojega debla kaže proti peklu – premagana sta pekel in smrt. Z zgornjim se dviga proti nebu – raj je za nas spet odprt. Levi in desni krak se raztezata po vsem svetu – vsem ljudem, vsem narodom je prineseno odrešenje. Na tem križu visi Kristus, iz njegove daritve pa se razlivajo milosti na vse človeštvo. Iz križa izvira sveta maša, iz njega izvirajo zakramenti, iz njega prihaja življenje Cerkve, vse, kar je za zveličanje potrebno.

Zato se v tem svetem tednu zahvalimo za to veliko milost. In preden zapustimo Kalvarijo, obnovimo svoje sklepe vseh postnih premišljevanj: spomnimo se, kako strašen je greh in recimo: greha nočem več! Nočem izdati Jezusa kakor Juda, nočem ga zatajiti iz strahu kakor Peter, nočem ga obsoditi kakor Pilat. Varoval se bom greha in priložnosti zanj. Ljubil bom Kristusa, ki me je prvi ljubil. Iz ljubezni do Križanega bom nosil tudi svoj vsakdanji križ.

O sveti križ – v tvoji senci želimo živeti in umreti, da bi v tvoji senci nekoč vstali v večno življenje.