Na sliki: Sveti Anzelm Canterbury

Kdor je v teh dneh bral ali poslušal dnevno Božjo besedo, je gotovo naletel na pretresljivo, a hkrati veličastno zgodbo prvih kristjanov s svetim Štefanom v ospredju. Njegovo pričevanje je eno prvih in najmočnejših zgledov neustrašne vere mlade Cerkve.

Štefan, poln Svetega Duha, je pogumno oznanjal Kristusa. Njegove besede so mnoge nagovarjale, druge pa razjezile. Lažno so ga obtožili, ga privedli pred zbor in obsodili. Nato so ga odvedli iz mesta in ga kamnali. In prav tam, sredi bolečin, se razodeva veličina njegove vere: moli za svoje rablje in kliče: »Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!« Svetopisemski zapis pa njegov konec opiše z ganljivo preprostostjo: »In ko je to rekel, je zaspal.« (Apd 7,60)

Zaspal. Ne umrl – zaspal. Kako drugače umirajo sveti! Njihova smrt ni brezupni konec, temveč prehod, kakor miren spanec po dolgem dnevu. Smrt zanje ni tema, ampak vrata v svetlobo.

Že od nekdaj so me nagovarjale upodobitve mučencev: v zadnjih trenutkih trpljenja, ko se zdi, da zemeljsko življenje ugaša, nad njimi že letijo angeli z zmagoslavnim vencem. Kot da nebo samo hiti naproti duši, da jo okrona z večno slavo. Kar svet vidi kot poraz, je v resnici zmaga.

»In ko je to rekel, je zaspal v Gospodu. Ah, zaspal je! Spanec v počitku, počitek v varnosti, varnost v večnosti. Srečen mož … Na varnem domu si, poveličan v polnosti in napolnjen s slavo. Tvoje veselje se ne spreminja, tvoja luč ne ugasne. (…) Vedno poln vedno piješ, ker se vedno veseliš pitja in se nikoli ne utrudiš. (…) O zadostna blaženost in blažena zadostnost! Kako srečno je zaspati, zaspati v Gospodu. V kolikšnem miru zaspijo tisti, ki zaupajo v Gospoda …«

Te besede odpirajo pogled v resničnost, ki presega vse, kar si moremo predstavljati: v večno življenje, kjer ni več bolečine, strahu ali pomanjkanja, ampak le polnost, mir in neizmerna radost v Bogu.
Zato je vredno sveto živeti. Ne zaradi minljivih pohval ali kratkotrajnih uspehov, ampak zaradi te večne sreče, ki čaka tiste, ki ostanejo zvesti. Svetniki nas učijo, da nobena žrtev ni zaman, noben križ ni brez smisla, če ga nosimo s Kristusom.

Naj nas zgled svetega Štefana spodbuja k pogumu v veri in zvestobi v vsakdanjem življenju. In naj nam izprosi milost, da bomo tudi mi nekoč, po poti zaupanja in ljubezni, mogli v miru »zaspati v Gospodu« – in se prebuditi v večni slavi.