Na sliki z leve proti desni: sv. Ludvik Marija Montfortski, sv. Alfonz Ligvorij, sv. Janez Bosko, sv. Maksimilijan Kolbe

V srcu vsakega kristjana tiho živi želja: priti nekoč v nebesa. A ob tem se pogosto poraja tudi vprašanje: Ali hodim po pravi poti? Ali obstajajo kakšna znamenja, ki bi kazala, da sem na poti zveličanja? Cerkev nas uči, da popolne gotovosti na zemlji sicer nimamo, pa vendar so cerkveni očetje in učitelji skozi stoletja prepoznavali določene lastnosti, ki so skupne svetnikom – kakor znamenja, ki kažejo, da človek stopa po pravi poti, poti proti nebesom.

Med temi znamenji posebej izpostavljajo eno: iskreno in vztrajno pobožnost do Device Marije.

Mnogi svetniki so o tem govorili zelo jasno. Sveti Ludvik Marija Montfortski na primer pravi: »Pobožnost do presvete Device je znamenje, da smo med izvoljenimi.«

Podobno, brez olepševanja, uči tudi sveti Alfonz Ligvorij: »Kdor je vdan Mariji, se bo zveličal; kdor pa ji ni vdan, se bo pogubil.« Te besede nas ne strašijo, temveč nas vabijo k resnici: Marija je najvarnejša pot, ki vodi k Jezusu.

Zakaj? Ker nas Marija vedno usmerja k svojemu Sinu. Nikoli ne zadržuje človeka zase, ampak ga uči ponižnosti, poslušnosti in ljubezni. Kdor ljubi Marijo, se uči ljubiti Kristusa.

Zelo zgovoren je tudi zgled iz življenja svetega Janeza Bosko. Ta veliki vzgojitelj mladih je svojim fantom pogosto govoril: »Zaupajte v Marijo Pomočnico in videli boste, kaj so čudeži.« Učil jih je preprostih stvari: molite rožni venec, zatekajte se k Mariji. In prav ti fantje so pogosto postali dobri kristjani, nekateri celo svetniki. Don Bosko je bil prepričan: kdor se drži Marije, ne zaide.

Podobno pričuje sveti Maksimilijan Kolbe:  »Nikoli se ne boj ljubiti Marije preveč. Nikoli je ne boš ljubil bolj, kakor jo ljubi Jezus.«

Mesec maj, ki ga obhajamo, je na poseben način posvečen Brezmadežni Devici. To je milostni čas, ko smo povabljeni, da svojo pobožnost obnovimo in poglobimo: z rožnim vencem, litanijami, šmarnicami. Ne gre le za navado, ampak za odnos – za zaupanje otroka, ki se zateka k materi.

Če so svetniki v pobožnosti do Marije prepoznavali znamenje zveličanja, potem tega ne smemo jemati lahkotno. Če je naša pobožnost oslabela, jo v tem mesecu obnovimo. Če pa že živi, jo še poglobimo.

Marija je varna pot. Ne zato, ker bi bila cilj, ampak ker nas zanesljivo vodi k cilju – k Jezusu.

Naj nas za konec spremljajo besede svetega Bernarda iz Clairvauxa: »O Marija, kdor se tebe drži, ne pade; kdor te kliče, ne obupa; kdor te posnema, ne zaide.«