Na sliki z leve proti desni: Sveti Dominik Savio in sveti Janez Bosko

Mnogi starši se danes iskreno sprašujejo: Kako bodo naši otroci ohranili vero v svetu, ki Boga vedno bolj odmika na rob? Cerkev že dva tisoč let daje isti odgovor: ostanimo blizu Jezusu v evharistiji.

Sveto obhajilo ni le lep verski običaj, ampak resnično srečanje z živim Kristusom. Jezus je obljubil: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem« (Jn 6,56). Kdor ostaja z Jezusom, ima moč, da ostane zvest tudi sredi preizkušenj.

Svetniki so to dobro razumeli. Sv. Janez Bosko je mladim vedno govoril: »Če hočete vztrajati v dobrem, pogosto prejemajte sveto obhajilo.« Na vprašanje, kakšno metodo vzgoje uporablja, da na videz brezupne primere fantov vzgoji v zgledne mladeniče, je odgovarjal: »Poznam samo dvoje vzgojnih sredstev: palico in sveto obhajilo. Prvo sem pustil, sv. obhajilo pa pridno uporabljam.« Prav zato je vzgojil množico svetih fantov, med njimi Dominika Savia.

Otroci se vere ne naučijo predvsem iz besed, ampak iz zgleda. Ko vidijo očeta in mater, ki z vero poklekneta pred tabernakljem, spoštljivo pristopita k svetemu obhajilu in k maši ne odhajata zgolj iz dolžnosti, ampak z veseljem, dobijo najlepšo katehezo.

Starši se za versko vzgojo otrok trudimo na razne načine. Vpisujemo jih v dejavnosti, kupujemo knjige, jih vozimo na romanja in duhovne vikende. Vse to je lepo in koristno. Toda nobena stvar ne more nadomestiti srečanja z živim Jezusom v svetem obhajilu, ki počasi, a gotovo spreminja vsako srce.

To lepo ponazarja resnična zgodba: Na zadnji dan januarja 1906 je več otokov Tihega oceana prizadel silovit potres. Okrog desete ure so prebivalci otoka Tumaco začutili strašne sunke, ki so ponekod trajali tudi petnajst minut. Dobro uro pozneje pa so na obzorju zagledali, kako se morje dviga kakor ogromna gora in se nezadržno približuje otoku. Ljudje so v smrtnem strahu pričakovali uničujoči val.

Tedaj je tamkajšnji duhovnik stekel v cerkev, odprl tabernakelj, vzel ciborij z Najsvetejšim in pohitel na obalo. Obdan z ljudmi, ki so jokali in molili hkrati, je dvignil Presveto Rešnje Telo proti razburkanemu morju.

Prvi velikanski val je pridrl do obale, vendar se je tik pred duhovnikovimi nogami razbil in izgubil svojo moč. Nato se je prikazal drugi, še večji val. Duhovnik je ostal miren, trdno zaupal v Gospoda in tudi ta val se je razpršil že daleč od obale. Kmalu se je morje popolnoma umirilo. Otok je bil rešen, ljudstvo pa je napolnila neizmerna hvaležnost Bogu.

To je podoba našega časa. Svet pretresajo valovi nevere, sebičnosti in zmede, ki butajo tudi v naše družine. Kaj storiti? Pojdimo k Jezusu v evharistiji. V pogostem in vrednem svetem obhajilu postane vsak izmed nas kakor živ ciborij, ki nosi Kristusa. Tako bomo mogli varovati svojo vero in vero svojih otrok. Valovi bodo še prihajali, toda tam, kjer prebiva Jezus, nimajo zadnje besede.