Na sliki: Sveta Terezija Deteta Jezusa

Ali ste se kdaj počutili osamljene, čeprav so bili okoli vas ljudje? Morda poznamo trenutke, ko imamo občutek, da nas nihče zares ne razume, ali pa nam v življenju preprosto manjka nekdo, s komer bi lahko delili svoje misli in skrbi. Tudi svetniki niso bili vedno obvarovani pred takšnimi občutki.

Sveta Terezija Deteta Jezusa je bila že kot otrok zelo sramežljiva in se je pogosto počutila osamljeno. Ko je obiskovala šolo pri redovnicah, ni imela posebne prijateljice med sošolkami, s katero bi lahko preživljala čas tako kot druge deklice. Ko je bilo pouka konec in je čakala na očeta, da jo pospremi domov, je navadno odšla v kapelo. Prav tam pa je našla nekaj, kar ji je bilo dragocenejše od človeške družbe. Sama je zapisala, da je bil Jezus njen edini prijatelj.

Toda Terezija je imela še eno posebno tolažbo. Njen skrben in predan oče, sveti Ludvik Martin, jo je kot otroka naučil vrstico iz pesmi in jo spodbudil, naj si jo zapoje vsakič, ko se bo počutila osamljeno. Pesem gre takole: »Življenje je tvoja ladja, ne tvoja domovina.«

Ta stavek ji je pomagal gledati na življenje z drugačnimi očmi. Življenje, kakršno živimo tukaj na zemlji, je namreč kakor potovanje po morju. Ladja je namenjena plovbi in ne temu, da bi na njej ostali za vedno. Tudi mi smo na poti. Ta svet ni naš končni dom. Naša prava domovina je pri Bogu.

Kako drugače bi lahko gledali na svoje težave, če bi se tudi mi tega pogosto spomnili! Ko pride osamljenost, bolečina, razočaranje ali kakšna preizkušnja, si lahko rečemo: To ni moj končni dom. Jaz sem na poti. Moj pravi dom je pri Bogu.

To ne pomeni, da moramo svoje zemeljsko življenje prezirati. Prav nasprotno. Kristjan ga želi živeti čim bolj polno, ljubiti ljudi, opravljati svoje dolžnosti in v veselju delati dobro. Toda hkrati ve, da nobena zemeljska sreča ne more popolnoma napolniti njegovega srca. Človek je ustvarjen za večnost.

Morda se zato naslednjič, ko bomo sami ali žalostni, spomnimo male Terezije. Poiščimo Jezusa v molitvi, v tišini pred Najsvetejšim in v njegovi besedi. In si ponovimo misel male svetnice: »Življenje je tvoja ladja, ne tvoja domovina.«

Ladja se lahko ziblje, morje je lahko razburkano in pot je lahko dolga. Toda če je naš cilj znan, se ni treba bati. Na koncu poti nas čaka večna domovina – Bog sam.