»TOUKLANJE« V DORNBERKU

Skoraj vsaka vas na Slovenskem, ki ima cerkev, ima tudi zvonik. V zvoniku pa so zagotovo nameščeni zvonovi. Njihovo število je odvisno od velikosti kraja ter v določenih primerih tudi od velikosti zvonika. Najlepše melodije privabljajo, če so v njem trije zvonovi. .

Že od nekdaj nas glas zvonov vabi k molitvi, k službi božji, naznanja nam smrt sovaščana, pa tudi veselje in radost ob določenih cerkvenih praznovanjih. In to veselje in radost sta izražena v tako imenovanem pritrkovanju. Kaj je pritrkovanje? To je zvrst glasbe, ki jo pritrkovalec privablja z udarci s kembeljnom ob krilo zvona. Pritrkovanje je tudi slovenska narodna značilnost, ki ima v kulturni dediščini svoje mesto.

V župniji sv. Danijela se ni nikoli pritrkovalo, ampak »touklalo«. V nadaljevanju bom uporabil besedo pritrkovalo. Kar pomnim , imamo v zvoniku ob cerkvi sv. Danijela vedno tri zvonove, razen v medvojni dobi, ko so italijanske oblasti snele največjega od treh za potrebe oboroževanja. Pritrkovanje v Dornberku sega daleč nazaj, morda par stoletij. Domnevam, da morda že v tiste čase, ko je bil zvonik sezidan in je bil v njem predviden prostor za tri zvonove. V našem zvoniku so zvonovi postavljeni 30 metrov visoko. Do njih se povzpnemo po petih etažnih stopnicah. Vsi trije zvonovi so postavljeni v vrsto, najmanjši je na desni, največji v sredini, srednji pa na levi strani. Postavljeni so na idealni višini, ki je zelo prikladna za pritrkovalce , okrog njih pa je za le-te kar veliko prostora. Imel sem to srečo, da sem lahko poslušal, občudoval in gledal pritrkovalce, ki so bili rojeni v drugi polovici devetnajstega stoletja. Zelo veliko jih je bilo in veliko se je pritrkovalo. Že za manj pomembne cerkvene praznike naj bi se pritrkovalo vsaj za glavno sv.mašo. Za farni praznik 21. julija se je pritrkovalo opoldne kar tri dni prej. Za nove maše pa tudi po en teden vsak dan. Kot sem že omenil, je bilo zelo veliko pritrkovalcev, vsi pa so bili tudi dobri pevci. Vsi ti pritrkovalci niso nikoli obiskovali nobene pritrkovalske šole. Pri pritrkovanju niso uporabljali nobenih pisanih not. Vse melodije in pritrkovalski odlomki so sloneli na spominu in tako se je pritrkovanje odvijalo na pamet. Od kod naj bi prišle te melodije mi ni znano, dejstvo pa je, da so se prenašale iz generacije v generacijo. In tako so mnoge žive še danes.

Biti pritrkovalec pomeni biti predan tej zvrsti glasbe, ljubiti zvonove in za vse to tudi nekaj žrtvovati. Kot sem že omenil , ima pritrkovanje v Dornberku bogato preteklost. Nič koliko pritrkovalcev se je povzpelo v ta naš zvonik. V vročini, mrazu in burji, tudi po štirikrat v enem dnevu! Sam spremljam že peto generacijo pritrkovalcev. Sedanja skupina je sicer maloštevilna, a vsi imajo za sabo glasbene šole, pa tudi opravljene pritrkovalske tečaje. Za razliko od starih pritrkovalcev sedaj vsak pritrkava na svoj zvon. V starih časih je eden pritrkoval na dva zvonova, na tretjem pa je samo eden, kot se je reklo, pribival ali drobil.

Daj Bog, da bi se tudi v bodoče našli požrtvovalni in navdušeni fantje ali možje, ki bi to žlahtno umetnost v zvoniku ob cerkvi sv. Danijela ohranjali bodočim rodovom.