Poslednja lekcija velikega učitelja

Zaslužni papež Benedikt 16. brez dvoma velja za enega večjih mislecev in učiteljev sodobnega časa. Za svoje škofovsko geslo si je izbral besede »sodelavec Resnice« in prav sam je s svojim izjemnim prizadevanjem veliko prispeval k njeni širitvi – najprej kot mlad profesor dogmatike na nemških univerzah, pa vse do kardinala na vodilnih mestih Cerkve in nenazadnje kot papež. V svojih enainsedemdesetih letih maševanja in pridiganja, s šestinšestdesetimi knjigami, tremi okrožnicami in premnogimi eseji, je vesoljni Cerkvi podaril izjemno bogastvo. V zadnjih dneh prejšnjega leta pa nam je izročil še svojo zadnjo, mogočno lekcijo, lekcijo o krščanskem umiranju.

Njegov pontifikat je zaznamovala odločitev, ko je zaradi ostarelosti in pojemanja moči leta 2013 odstopil od vodenja Cerkve. Takrat je obljubil, da s tem Cerkve nikakor ne zapušča, še naprej ji je zvesto in predano služil z molitvijo in žrtvami. Večkrat pa je tudi poudaril, da se v tem zadnjem življenjskem obdobju namerava poglobljeno pripravljati na smrt, ali bolje rečeno na srečanje, kot je nekoč sam dejal: »Ne pripravljam se na konec, temveč na srečanje.« Tudi celotno Cerkev je prosil, naj moli v ta namen.

V enem izmed njegovih zadnjih zelo odmevnih pisem lahko takole, v skoraj molitvenem vzdušju, spoznamo njegov pogled na bližajoči konec zemeljskega življenja:

»Kar kmalu bom stal pred dokončnim Sodnikom svojega življenja. Tudi če imam ob pogledu nazaj na svoje dolgo življenje veliko razloga za zgroženost in strah, sem vendar miren, ker trdno zaupam, da Gospod ni samo pravičen sodnik, ampak hkrati tudi prijatelj in brat, ki je mojo nezadostnost že sam pretrpel in je zato kot moj sodnik hkrati tudi moj zagovornik (paraklet, tolažnik). S pogledom na uro sodbe vedno jasneje vidim milost, da sem kristjan. Krščanstvo mi podarja poznanstvo, še več, prijateljstvo s Sodnikom mojega življenja. Daje mi, da grem z zaupanjem skozi temna vrata smrti. Pri tem mi vedno znova prihaja na misel, kar Janez pripoveduje na začetku svojega Razodetja: Janez vidi Sina človekovega v vsej njegovi veličini in se zgrudi pred njim, kakor da bi bil mrtev. A tedaj on položi nanj svojo roko in reče: Ne boj se, jaz sem!…« -Zlahka lahko občutimo, kako so te vrstice prepojene z vero, upanjem in ljubeznijo. Krepostmi, ki jih je pokojni papež izžareval in jim nenazadnje posvetil tudi vse svoje tri okrožnice.

Kot pravi učitelj pa je svoje besede vedno tudi udejanjal. Tako se je njegova globoka Ljubezen do Resnice in izjemno teološko znanje skoncentriralo in doseglo svoj vrhunec na zadnji dan leta, ko je bojeval še svoj zadnji boj in je le nekaj ur pred smrtjo dahnil svoje, komaj še slišne poslednje besede: »Ljubim te, Gospod!«

Ko bi le tudi sami znali, tako kot on, živeti in nenazadnje tudi umreti s tem preprostim, a hkrati mogočnim stavkom na svojih ustih: »Ljubim te, Gospod!« – Tako namreč živijo in umirajo svetniki.

Razmišljanje zaključujem z besedami papeža Frančiška, ki jih je izrekel med pokojnikovo pogrebno pridigo: “Benedikt, zvesti Ženinov prijatelj, naj bo tvoje veselje popolno, ko boš dokončno in za vedno poslušal njegov glas!”

Scroll to top