Na sliki: Japonski mučenci
To nedeljo bo v naši župniji slovesen dan svete birme. Naši mladi bodo prejeli dar Svetega Duha. Sveta birma pa ni zgolj lep obred, ampak zakrament moči, po katerem želi Sveti Duh kristjana utrditi, da bi svojo vero živel pogumno in zvesto. Kako mogočna je ta milost, nam pričuje pretresljiv dogodek iz zgodovine Cerkve.
Leta 1597 je bilo v Nagasakiju na Japonskem mučenih 26 kristjanov – duhovnikov, redovnikov in laikov. Pribili so jih na križ. Med temi junaškimi pričevalci Kristusa so bili tudi trije dečki: desetletni Ludvik, trinajstletni Anton in štirinajstletni Tomaž. Vsi trije so bili ministranti in člani tretjega reda sv. Frančiška.
Njihovi obrazi so se svetili od veselja, ko so šli v smrt. Ko so že od daleč zagledali pripravljene križe, so celo pospešili korak. Mali Ludvik je hitro poiskal najmanjši križ, primeren njegovi postavi. Ko ga je našel, je pokleknil predenj, ga poljubil in se nanj ulegel.
Komaj so križe dvignili od tal, je vodja te slavne čete mučencev, sveti pater Peter Baptist, začel peti Tebe Boga hvalimo. Vsi mučenci so peli z njim na ves glas. Med petjem je pater padel v zamaknjenje. Nepremično je zrl proti nebesom, dokler ga ni prebodel smrtonosni sunek sulice.
Trem dečkom, ki so viseli blizu njega, je prej obljubil, da bo na križu začel peti psalm: Hvalite, otroci, Gospoda, da bi ga skupaj peli tudi v smrti, kakor so ga že tolikokrat prej.
Toda po končanem Tebe Boga hvalimo so dečki zaman čakali njegovega glasu. Pater se ni več prebudil iz zamaknjenja. Tedaj se je opogumil trinajstletni Anton in sam začel peti psalm. Ludvik in Tomaž sta takoj pritegnila. In iz ust teh treh dečkov je zazvenelo kakor angelsko petje: Hvalite, otroci, Gospoda, hvalite ime Gospodovo!
Ko so prišli do besed: Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, Anton na zemlji ni več pel – že ga je zadela smrtna sulica. Pesem je dokončal v nebesih.
Ludvik pa je psalm dokončal na križu. Ker je želel peti še naprej, da bi pojoč umrl, a ni vedel, katero pesem izbrati, se je ozrl proti patru, ki je poleg njega še vedno visel zamaknjen. V tistem trenutku je sulica prebodla tudi njegovo srce in njegova duša je kakor golob poletela k Bogu.
Te dečke, ki so s tolikšno stanovitnostjo umirali za Kristusa, je malo prej birmal jezuitski škof Martinez. Kristjani so njihovo veselje, pogum in mir v trpljenju soglasno pripisovali prav milosti Svetega Duha.
Kako velika je moč birme!
Sveti Duh ne daje le lepih občutkov, ampak resnično moč za življenje. Moč, da ostanemo zvesti Bogu tudi tedaj, ko je težko. Morda danes od nas nihče ne zahteva mučeništva s krvjo. A vsak dan smo poklicani, da pogumno živimo svojo vero.
Zato molimo za naše birmance, da bi milost, ki jo bodo prejeli, ostala živa.