Na današnji, binkoštni praznik se Cerkev spominja prihoda Svetega Duha nad apostole. Prestrašeni in negotovi učenci so po prihodu Svetega Duha postali pogumni oznanjevalci evangelija. Tisti Peter, ki je pred Jezusovim trpljenjem iz strahu trikrat zatajil Gospoda, sedaj stopi pred množico in brez strahu oznanja vstalega Kristusa. Apostoli, ki so prej skrivali svoje obraze za zaprtimi vrati, gredo po svetu in za vero darujejo celo svoje življenje. To ni bila človeška moč, ampak moč Svetega Duha.

Prav apostol Peter je eden največjih dokazov te preobrazbe. Preprost ribič iz neznane Galileje postane skala Cerkve. Po binkoštih pogumno oznanja evangelij, spreobrača množice in nazadnje pride celo v Rim, v samo središče mogočnega cesarstva.

Toda rimski cesarji niso mogli razumeti krščanstva. Mnogi med njimi so se imeli skoraj za bogove in zahtevali božansko čaščenje. Kristjani pa niso hoteli darovati kadila niti cesarju, niti lažnim bogovom, saj so vedeli, da je pravi Gospod samo Jezus Kristus.

Zato so jih preganjali. Metali so jih zverem, jih križali, zapirali v ječe in mučili na najokrutnejše načine.

Že se je zdelo, da bo mogočni Rim uničil Cerkev.    A zgodilo se je ravno nasprotno. Cesarji so izginili, Kristusova Cerkev pa živi dalje.

O tem na zgovoren način priča tudi naslednja zgodba. Aprila 2005 je novoizvoljeni papež Benedikt XVI. prišel na balkon bazilike sv. Petra, da blagoslovi množico. Okoli njega so bili na sosednjih balkonih kardinali, ki so ga pravkar izvolili. Televizijske kamere so ujele izredno zamišljen izraz na obrazu čikaškega kardinala Francisa Georgea. Ko se je kardinal vrnil domov, so ga poročevalci vprašali, o čem je razmišljal v tistem trenutku. Odvrnil je:

»Zazrl sem se daleč čez proti Circus Maximusu, proti Palatinskemu griču, kjer so nekoč prebivali rimski cesarji, od koder so vladali in zviška gledali na preganjanje kristjanov. In sem si mislil: Kje so njihovi nasledniki? Kje je naslednik cesarja Avgusta? Kje je naslednik Marka Avrelija? In navsezadnje, komu mar? Toda če hočeš videti Petrovega naslednika, je prav tukaj poleg mene, smehlja se in maha množici v pozdrav.«

Kako presunljivo! Cesarji, ki so se zdeli nepremagljivi, so postali prah zgodovine. Petrov sedež pa stoji še danes. Ne zaradi človeške moči, ampak zato, ker Cerkev vodi Sveti Duh.

Zato binkošti niso le spomin na preteklost. Sveti Duh še danes vodi in varuje Cerkev. Deluje v svetnikih, v papežih, v duhovnikih, v družinah in v vsakem verniku, ki iskreno živi svojo vero. Kadar človek odpre srce Bogu, Sveti Duh tudi iz slabotnega človeka naredi pogumnega pričevalca.

Naj bodo zato letošnje binkošti tudi za nas iskrena prošnja: Pridi, Sveti Duh! Utrdi našo vero, da se ne bomo bali živeti kot kristjani. Daj nam pogum apostola Petra, zvestobo prvih kristjanov in ljubezen do Cerkve, ki jo že dva tisoč let vodi isti Božji Duh.