»Če Kristus ni vstal, je prazna naša vera« (1 Kor 15,17), piše sveti Pavel. Te besede niso le pobožna misel, temveč resen izziv: ali je vstajenje resničen dogodek ali le lepa zgodba? Če Kristus ni vstal, je krščanstvo le bleda tolažba. Če pa je vstal, potem je današnji praznik največji dogodek v zgodovini in temelj vsega, v kar verujemo, temelj vsega, kar smo!

Zato se ne ustavimo le pri občutkih velikonočnega jutra, ampak poglejmo dejstva.

Najprej: Jezus je resnično umrl. Rimljani so bili izurjeni izvrševalci smrti. Križanje je bila ena najokrutnejših kazni, ki je zanesljivo vodila v smrt. Evangelij poroča, da vojaki Jezusu niso zlomili nog – kar so sicer storili, da bi pospešili smrt – ker so videli, da je že mrtev. Eden izmed njih mu je prebodel stran in »takoj je pritekla kri in voda« (Jn 19,34). Ta pojav ima tudi razlago v medicini: gre za ločitev krvi in serozne tekočine (t. i. plevralni ali perikardialni izliv), kar kaže na to, da je  srce že prenehalo delovati in da je nastopila smrt. Poleg tega je bil Jezus pokopan, zavit v povoje in položen v zapečaten grob, ki so ga varovali stražarji.

Drugič: grob je bil čez tri dni prazen. To priznavajo celo Jezusovi nasprotniki, ki so širili laž, da so učenci ukradli njegovo telo. Toda prav ta laž odpira nova vprašanja: kako naj bi prestrašeni učenci, ki so prej zbežali, naenkrat premagali oboroženo stražo in odvalili težak kamen? In zakaj bi nato za to laž bili pripravljeni darovati svoja življenja?

Tretjič: učenci so resnično srečali vstalega Kristusa v poveličanem telesu. Niso govorili o prikazni, ampak o živem Gospodu. Jedel je z njimi, govoril z njimi, pokazal jim je svoje rane. Sveti Tomaž se ga je celo dotaknil. Hkrati pa to telo ni bilo kot naše, saj je npr. vstopil skozi zaprta vrata, se dvignil v nebo, itd. To niso posamezne skrivnostne izkušnje, ampak ponavljajoča se srečanja v različnih okoliščinah, celo pred množico, kakor poroča sveti Pavel. Prav tako je mogoče znanstveno zavrniti hipotezo, da so učenci imeli halucinacije, saj ni mogoče, da bi imeli vsi iste privide ob istem času.

Četrtič: dramatična sprememba učencev. Iz prestrašenih mož, ki so se skrivali za zaprtimi vrati, so postali pogumni oznanjevalci. Šli so v svet, oznanjali Kristusa in za to vsi, razen enega, umrli grozljive mučeniške smrti. Nihče ne vztraja v trpljenju za nekaj, za kar ve, da je izmišljeno.

Petič: evangeliji so zanesljivi zgodovinski spisi. S tem se danes strinjajo vsi resni poznavalci antičnih spisov. V njih nastopajo konkretni ljudje, kraji in dogodki, ki se ujemajo z drugimi zapisi tistega časa. Spisali so jih Jezusovi očividci v desetletjih po Jezusovem vnebohodu. Zanimivo je tudi, kako je po temeljitih študijah starokrščanskih virov prišel zgodovinar Gfrorer do prepričanja, ki ga je takole izrazil: »Če ne priznam za resnico vstajenja Kristusovega, nimam pravice smatrati nobenega zgodovinskega dejstva starega veka za zadostno dokazanega; kajti nobeno se glede polnovrednosti dokazov ne more meriti z vstajenjem Kristusovim.«

Če vse to povežemo, vidimo, da razlage, ki zanikajo vstajenje, ne zdržijo. Ostane tista, ki jo Cerkev oznanja od začetka: Jezus Kristus je resnično vstal od mrtvih.

In kaj to pomeni za nas?

Preprosto, Kristus je vstal – in zato naša vera ni prazna, ampak živa, trdna in polna upanja. Aleluja!