V življenju pogosto nosimo v sebi veliko skrbi, vprašanj in prošenj. Kolikokrat naša molitev izgleda takole: »Gospod, pomagaj mi! Daj mi to, reši me tega!« Kolikokrat od Boga skoraj zahtevamo, naj nam uresniči naše načrte, ki smo si jih sami skrbno ustvarili. Pa smo res prepričani, da je naš načrt vedno najboljši? Ali nima Bog boljšega načrta od našega? Bog pozna naše potrebe, bolj kot jih poznamo sami. Zakaj se mu ne bi enostavno prepustili in zaupali vanj?

To globoko resnico je na poseben način živel italijanski duhovnik Don Dolindo Ruotolo. Njegovo življenje je bilo zaznamovano z molitvijo, trpljenjem in popolnim zaupanjem v Boga. Deloval je v Neaplju, kjer je mnogim ljudem pomagal z duhovnimi nasveti, spovedjo in molitvijo. Bil je sodobnik svetnika Patra Pija, ki je nekoč romarjem iz Južne Italije dejal: »Zakaj prihajate k meni, če imate v Neaplju Don Dolinda? Pojdite k njemu – on je svetnik!« Don Dolindo je posebno poudarjal eno resnico: ne le prositi Boga, ampak se mu popolnoma izročiti.

Učil je, da moramo svoje skrbi res prinašati Bogu – a potem jih ne smemo več nositi sami. Treba jih je izročiti in zaupati. Jezus naj bi mu razodel te besede, ki so danes postale znane po vsem svetu:

»Zakaj se obremenjuješ s skrbmi? Svoje skrbi prepusti meni in se umiri. Resnično ti povem, vsakokrat, ko se mi iskreno, slepo in v polnosti prepustiš, se bo zgodilo to, kar si želiš, in vse težave bodo rešene.«

In še bolj presunljivo:

»Tisoč molitev ni toliko kot eno samo dejanje popolne izročitve. Nikoli ne pozabite: ni boljše devetdnevnice kot ta: O Jezus, izročam se ti, poskrbi ti!«

Kako preprosto – in kako zahtevno! Človek bi rad imel nadzor, rad bi sam reševal stvari. A prav to nas pogosto vodi v nemir. Don Dolindo nas uči drugače: naredi, kar moreš, potem pa pusti Bogu, da deluje.

Mnogi so izkusili, kako resnične so te besede. Po njegovi priprošnji in po tej preprosti molitvi so ljudje doživljali notranji mir, spreobrnjenja in tudi konkretne, čudežne pomoči v težavah. Ne zato, ker bi bila to neka čudežna formula, ampak ker takšna molitev odpira srce Božji milosti.

To pa ne pomeni brezbrižnosti ali pasivnosti. Pomeni zaupanje. Pomeni, da verujemo, da Bog ve bolje kot mi, kaj potrebujemo. Pomeni, da mu dovolimo, da vodi naše življenje.

Naj nas ta preprosta, a globoka duhovnost spremlja v vsakdanjem življenju – da bomo manj ujeti v skrbi in bolj zasidrani v zaupanju. Kajti tam, kjer človek Bogu izroči svoje breme, mu Bog podari mir, ki ga sam ne more doseči.

Morda je prav to ena najtežjih, a tudi najlepših poti vere: izročiti svoje skrbi, čim se pojavijo in reči z zaupanjem: »Jezus, poskrbi ti.«