Pretekli teden smo obhajali god svetega Jožefa Cafassa, manj znanega, a izjemnega svetnika 19. stoletja. Bil je duhovnik v Torinu, učitelj in vzgojitelj številnih duhovnikov in tudi duhovni voditelj svetega Janeza Boska. Najbolj pa se ga Cerkev spominja kot »apostola zapornikov«.

V času, ko so se mnogi zapornikov bali ali jih prezirali, je Jožef Cafasso v njih videl ljudi, ki jih Bog še vedno ljubi. Redno je obiskoval ječe, se pogovarjal z jetniki, jih spovedoval in pripravljal na spravo z Bogom. Posebej se je posvečal tistim, ki so bili obsojeni na smrt. Spremljal jih je vse do morišča in jim pomagal, da so zadnje korake svojega življenja naredili z zaupanjem v Božje usmiljenje.

Med najbolj znanimi zgodbami iz njegovega življenja je pripoved o nevarnem razbojniku, ki je veljal za najtršega in najbolj zakrknjenega zapornika v ječi. Nihče se mu ni upal približati. Duhovnike je odganjal, preklinjal in se norčeval iz vere. Ko je k njemu prišel Jožef Cafasso, ga je mož grobo zavrnil. Svetnik pa se ni umaknil. Čeprav je bil drobne in suhljate postave, je neustrašno stopil bliže, ga prijel za brado, pogledal naravnost v oči in mu odločno dejal: »Prijatelj, ti se boš spovedal!«

Zapornika je ta nepričakovana poteza tako pretresla, da se je zlomil. Začela sta se pogovarjati in kmalu zatem je s solzami v očeh opravil iskreno spoved ter se spravil z Bogom. Za njim so se opogumili tudi drugi zaporniki in vsi dobro opravili sveto spoved. Ta dogodek je postal simbol Cafassovega apostolata: ni se ustrašil nobenega človeka, ker je v vsakem videl dušo, za katero je Kristus prelil svojo kri.

Na ta način je pomagal stotinam zapornikov. Mnogi, ki so bili prej nasilni, brez vere in brez upanja, so po srečanju z njim našli mir ter se vrnili k Bogu. Zaradi njegovega izjemnega dela ga je papež Pij XI. imenoval kar »biser italijanske duhovščine«.

Njegovo življenje nas uči pomembno resnico. Evangelij ni namenjen le tistim, ki redno prihajajo v cerkev in že poznajo Kristusa. Posebej je namenjen tistim, ki so se od Boga oddaljili, ki so ranjeni, razočarani ali izgubljeni. Prav njim je tudi Jezus namenjal največ pozornosti.

Sveti Jožef Cafasso ni čakal, da bi ljudje prišli k njemu. Šel je tja, kjer so bili najbolj oddaljeni od Boga. Mi morda ne bomo obiskovali zaporov, gotovo pa vsak dan srečujemo sodelavce, sorodnike, prijatelje in sosede, ki živijo brez vere ali pa so se od nje oddaljili. Morda prav po naši prijazni besedi, dobrem zgledu ali preprosti molitvi zanje želi Gospod doseči njihovo srce.

Naj nam bo sveti Jožef Cafasso zgled apostolske gorečnosti in zaupanja v moč Božjega usmiljenja. Kajti nihče ni tako daleč od Boga, da ga Kristus ne bi mogel znova najti.