Danes ni težko najti časa za telefon, novice ali družbena omrežja. Veliko težje pa je najti nekaj minut popolne tišine za Boga. Prav zato so svetniki tudi za naš čas dragoceni učitelji. Pokazali so, da svetost ni odvisna od izobrazbe, položaja ali izrednih sposobnosti, ampak od srca, ki ostaja povezano z Bogom.

Lep zgled je sveti Feliks iz Cantalice, preprost kapucin iz 16. stoletja. Ni bil učen teolog, škof ali ustanovitelj reda. Rodil se je v revni kmečki družini in kot deček pasel ovce. Že tedaj je izstopal po molku in pobožnosti. Ko so ga vrstniki dražili, zakaj je vedno tako resen in zbran, jim je mirno odgovoril: »Kaj pa? Ali ne bi morali vsi postati svetniki?«

Kasneje je vstopil h kapucinom. Skoraj štirideset let je vsak dan hodil po rimskih ulicah in zbiral miloščino za svoj samostan. Kogar koli je srečal, je pozdravil z besedami: »Deo gratias!« – »Bogu hvala!« Zato so ga Rimljani poznali preprosto kot brata Deo gratias.

Čeprav je vsak dan hodil po živahnih rimskih ulicah, njegovo srce ni nikoli zapustilo Boga.

Na vprašanje sobrata, kako mu to uspeva, je odgovoril: »Brat, glejva z očmi na zemljo, z mislijo bodiva v nebesih, rožni venec pa imejva vedno v rokah.« In nadaljeval: »Ali je na zemlji sploh kaj, kar ne bi bilo v Stvarnikovih rokah?« Zanj je namreč vse govorilo o Bogu. Ranjen človek ga je spominjal na križanega Kristusa, cvetje na polju na Božjo dobroto, nekaj srebrnikov pa na Judovo izdajo. Ker je bilo njegovo srce tako napolnjeno z Jezusom, je že sama omemba Jezusovega imena v njem vzbudila solze veselja.

Vsako jutro je ministriral pri prvi sveti maši, zadnjih petnajst let svojega življenja pa je smel vsak dan prejemati sveto obhajilo. Ponoči je spal le nekaj ur, preostanek časa pa je prebil pred Najsvetejšim. Nekega večera ga je sobrat skrivaj opazoval v kapeli. Več ur je nepremično klečal pred tabernakljem z razprostrtimi rokami v obliki križa in tiho molil: »Gospod, izročam ti to ubogo ljudstvo. Izročam ti naše dobrotnike. Usmili se vseh in tudi mene, ubogega grešnika.«

Čeprav so ga spoštovali kardinali, papeži in rimsko ljudstvo, je o sebi vedno mislil, da je najmanjši med vsemi. Njegova svetost ni bila v velikih dejanjih, ampak v zvestobi vsakdanjim dolžnostim, v neprestani molitvi in v veselju, s katerim je služil Bogu.

Morda je prav to največje sporočilo svetega Feliksa tudi za nas. Ni treba opravljati velikih del, da bi postali sveti. Dovolj je, da posnemamo svetnika, vsakdanje delo opravljamo z ljubeznijo, se s srcem pogosto obračamo k Bogu ter se radi priporočamo Devici Mariji.

Kajti kakor je rad govoril sveti Feliks iz Cantalice: »Ali ne bi morali vsi postati svetniki?« To vprašanje ostaja izziv tudi vsakemu izmed nas.