Na sliki: Papež Inocenc XI.

Leta 1683 je turška vojska prodrla globoko v Evropo in oblegala Dunaj. Mesto je bilo v veliki nevarnosti in njegov padec bi lahko odprl pot nadaljnjemu turškemu osvajanju Evrope. Če bi se takrat to zgodilo, bi velik del krščanske Evrope prišel pod muslimansko oblast in zgodovina bi se pisala drugače. Znano je, kako se je turški vojskovodja pred bitko celo bahal, kako bo cerkev svetega Petra v Rimu, sedež katolištva, spremenil v konjušnico.

Papež Inocenc XI. je razumel, da ne gre le za vojaški, ampak tudi za duhovni boj. Zato je kristjane spodbujal k molitvi in zaupanju v Božjo pomoč po Marijini priprošnji. Po vsej Evropi so, posebej z molitvijo rožnega venca, prosili za rešitev Dunaja in Evrope. Tudi vojaki so se pred odločilno bitko priporočali Božji Materi.

Dvanajstega septembra 1683 je krščanska vojska prav po čudežu premagala turško in Dunaj je bil rešen. Papež Inocenc XI. je zmago pripisal Božji pomoči po Marijini priprošnji in v zahvalo na ta dan razglasil praznik Marijinega imena za vso Cerkev.

Kako pomembna je bila ta zmaga za naše prednike iz Dornberka se kaže tudi v tem, da je še danes ta dan drugi največji župnijski praznik, takoj za praznikom sv. Danijela.

Praznujemo ga z zahvalno procesijo z Marijinim kipom po ulicah naše vasi. Tako se stoletja stara hvaležnost Cerkve Mariji nadaljuje v naši skupnosti.

Toda zakaj pravzaprav častimo Marijino ime? Predstavljajmo si za trenutek otroka v stiski, koga najprej kliče na pomoč? Mamo seveda in kako veliko moč ima ta beseda. Vsaka zemeljska mama se bo v hipu odzvala nanj! Kaj šele nebeška mama! Še preden izrečemo njeno ime, se že z nebes z mogočno priprošnjo sklanja k nam. Njeno ime povzema vse to kar je – Božja Mati, naša Mati, Kraljica in mogočna priprošnjica. Spominja nas nanjo in nas vabi, da se z zaupanjem, kot naši predniki, zatekamo pod njeno varstvo.

Sveti Bernard iz Clairvauxa je Marijo primerjal z zvezdo, ki mornarju kaže pot sredi razburkanega morja. Pravi: »V nevarnostih, v stiskah, v dvomih misli na Marijo, kliči Marijo.« Toda ob tem poudarja še nekaj pomembnega: če jo prosimo za pomoč, moramo posnemati tudi njeno življenje – biti ponižni, čisti, potrpežljivi, poslušni Bogu in polni ljubezni. Kdor hodi za Marijo, kliče njeno ime in se od nje uči, ta ne bo zgrešil prave poti.

Kako preprost nauk za vsakdan! Ko pride skušnjava: »Marija, pomagaj mi.« Ko smo jezni: »Marija, izprosi mi potrpežljivost.« Ko nas je strah: »Marija, bodi z menoj.« Ko ne vemo, kako naprej: »Marija, pokaži mi pot.« Ko pademo: »Marija, privedi me nazaj k Jezusu.« Mar niso prav to počeli naši predniki?

Ne naveličajmo se torej tudi sami v naših stiskah in bojih vztrajno klicati Marijino ime, saj sama, kot pravi starodavna molitev, še nikdar nikogar ni zapustila, ki je pod njeno varstvo pribežal.