Na sliki z leve proti desni: Carlo Acutis, sv. Janez Krstnik, sv. Alfonz Liguori, blaženi Alojz Grozde

V četrtek bomo obhajali praznik svetega Rešnjega telesa in krvi – praznik Jezusove resnične navzočnosti v sveti evharistiji. Kristus ni ostal med nami le v spominu ali besedi, ampak resnično prebiva v tabernakljih naših cerkva. Kakor je nekoč živel skrit v nazareški hišici, tako danes prebiva skrit pod podobo kruha. In vendar se zdi, da se ves svet pretvarja, kot da ga ni. To je čudovito povzel mladi svetnik Carlo Acutis: »Ljudje hodijo na romanja, da bi videli kraje, kjer je Jezus nekoč živel — v Betlehem, Nazaret, Jeruzalem. Toda v tabernaklju je Jezus navzoč danes, resnično in živo. Zakaj bi iskali drugje, če ga imamo tako blizu?«.

»Sredi med vami stoji, pa ga ne poznate,« je govoril sveti Janez Krstnik. Kako resnične so te besede tudi danes! V velikih stolnicah in majhnih podružnicah, v samostanskih kapelah in revnih misijonskih cerkvicah je navzoč isti Gospod. Večni Bog se poniža in skrije v majhno belo hostijo, da bi ostal med svojimi otroki.

Pa vendar, kolikokrat so naše cerkve prazne. Ljudje hitijo za delom, opravki in zabavo, Jezus pa ostaja sam v tabernaklju. Sveti Alfonz Liguori je zapisal: »Od vseh pobožnosti je češčenje Jezusa v Najsvetejšem zakramentu  najljubše Bogu in najbolj koristno za nas.«

Kako zelo so to razumeli svetniki! Bavarska kraljica Marija je v življenju prestala mnoge bolečine: izgubila je moža, njena sinova sta doživela hudo nesrečo. V svoji žalosti je iskala tolažbo tam, kjer jo človek resnično lahko najde – pred tabernakljem. Dolge ure je klečala v tihi molitvi pred Najsvetejšim.

Nekega dne, ko je tako molila v kapeli, je vanjo stopil župnik, da bi iz tabernaklja odnesel obhajilo bolniku.

Ker ni bilo nikogar, ki bi nesel zvonec in svetilko, kot je bilo takrat v navadi, je kraljica sama mirno vzela svetilko in šla pred Najsvetejšim po vaški poti. Ljudje na poljih so pokleknili in osuplo gledali kraljico, ki ji je bilo več kakor kraljevski prestol vredno to, da sme spremljati Jezusa v sveti hostiji.

To je bila njena najlepša pridiga o veličini evharistije.

Morda je prav praznik svetega Rešnjega telesa priložnost, da se vprašamo: koliko prostora ima Jezus v našem življenju? Znamo za nekaj minut poklekniti pred tabernakelj in biti pri »samotnem Prijatelju«, ki nas tiho čaka?

Koliko nemira je danes v človekovem srcu. In vendar je prav tam, v tišini pred Najsvetejšim, skrit mir, ki ga svet ne more dati.

Zato prosimo Gospoda, da bi v nas ponovno prebudil ljubezen do svete evharistije. Ne hodimo brezbrižno mimo naših cerkva, ampak radi obiskujmo Jezusa, ki ostaja med nami iz ljubezni do nas in pogosto ga vredno in pripravljeni prejmimo v svetem obhajilu. Vzemimo si za svoje besede našega blaženega Alojzija Grozdeta, katerega god smo obhajali pred dnevi: »Evharistija, sonce mojega življenja«.