Na sliki: sv. Jurij Preca
Mnogi ljudje radi rečejo: »Kar mi je usojeno, se bo zgodilo.« Govorijo o usodi, kakor da je človekovo življenje vnaprej določeno z neko slepo silo, ki vodi svet in naše odločitve. Toda to ni nauk katoliške Cerkve. Kristjani ne verujemo v usodo, ampak v Božjo previdnost. Verujemo, da Bog spoštuje našo svobodo, hkrati pa s svojo modrostjo in ljubeznijo vodi dogodke tako, da lahko tudi iz navideznih naključij nastane nekaj dobrega.
Lep zgled zaupanja v Božjo previdnost nam daje malteški svetnik Jurij Preca, duhovnik, katehet in ustanovitelj Družbe krščanskega nauka. Bil je prvi malteški svetnik in eden največjih apostolov svojega časa.
Ko je bil še deček, se je nekega dne s prijatelji igral ob morju. Med igro je izgubil ravnotežje in padel v razburkano vodo. Morje je bilo nemirno, valovi močni, deček pa ni mogel priplavati nazaj na varno. Zdelo se je, da mu grozi utopitev.
Tedaj ga je opazil mornar. Nemudoma je priskočil na pomoč, se podal v vodo in ga rešil. Deček je bil rešen, mornar pa se je vrnil k svojemu vsakdanjemu življenju. Verjetno si nihče od njiju ni predstavljal, da se bosta njuni življenjski poti še nekoč skrivnostno srečali.
Leta so minevala. Jurij je odrasel, postal duhovnik in svoje življenje posvetil oznanjevanju evangelija.
Mornar pa se je postaral. Nekega dne je hudo zbolel in njegovi domači so spoznali, da se bliža konec njegovega zemeljskega življenja. V skrbi zanj so pohiteli iz hiše, da bi čim prej poiskali duhovnika, ki bi mu podelil poslednje zakramente.
Ko so stopili na cesto, so zagledali prav tistega, ki so ga potrebovali. Mimo hiše je ravno takrat hodil Jurij Preca. Ni bil poklican, ni imel dogovorjenega obiska in ni vedel za mornarjevo stanje. Preprosto se je tam sprehajal.
Nekdo bi rekel, da je bilo to naključje. Vernik pa v takšnih trenutkih prepozna nekaj več. Mar ni bil tudi mornar nekoč ob pravem času na pravem mestu, ko je opazil dečka v morju? In mar ni zdaj Bog na podoben način poskrbel, da je bil don Jurij ob pravem času na pravem mestu za človeka, ki mu je nekoč rešil življenje?
Preca je stopil v hišo, obiskal bolnika, ga pripravil na srečanje z Gospodom ter mu podelil zakrament bolniškega maziljenja. Nekoč je mornar rešil življenje malemu Juriju. Mnogo let pozneje pa je Jurij kot duhovnik pomagal pripraviti mornarjevo dušo za večnost.
Ta zgodba nas uči, da Božja previdnost deluje tiho in neopazno. Pogosto šele po mnogih letih razumemo, zakaj smo srečali določene ljudi, zakaj so se zgodili nekateri dogodki in zakaj nas je Gospod vodil po poteh, ki jih takrat nismo razumeli. Kar se nam zdi naključje, je lahko del večjega načrta, ki ga vidi samo Bog.
Zato kristjan ne govori: »Tako mi je bilo usojeno.« Raje reče: »Bog ve, kaj dela.« Morda danes ne razumemo vseh dogodkov v svojem življenju. Morda se sprašujemo, zakaj nas je doletela določena preizkušnja ali zakaj smo srečali določene ljudi. Toda kakor je Bog vodil poti svetega Jurija Prece in neznanega mornarja, tako vodi tudi naše življenje. Njegova previdnost deluje pogosto skrito našim očem, vendar nikoli ne preneha delovati.