Na sliki: Sveti Janez od Križa

Marsikdo misli, da bi bil, če bi se zares poboljšal, na tem svetu prikrajšan za veselje. Treba bi bilo vedno hoditi v cerkev, opravljati sveto spoved, veliko moliti in vedno le križ nositi. Toda ali je res tako?

V tem oziru je zanimiva tale pripoved.

Neki človek je imel veliko križev, ki so mu tlačili rame. Nekateri so bili prav posebno težki. Končno se je potožil Gospodu: »O Gospod, v katekizmu sem se učil, da si dober in usmiljen, da je tvoje breme lahko in tvoj jarem sladek, pa sedaj vidim, da si me ustvaril le za to, da nosim križe. Dal si mi toliko težkih križev, da jih komaj nosim.«

Gospod mu odgovori: »Deni na tla vse križe, da jih nekoliko pogledam.«

Ko je človek položil križe na tla, je Gospod vzel v roke enega najtežjih in rekel: »Ta križ je najtežji. Poglej, kaj na njem piše.«

Človek pogleda napis in bere: »Nečistost.«

»Vidiš,« reče Gospod, »tega križa ti nisem naložil jaz, ampak si ga ti sam nase vzel, ker si hotel uživati svet in se veseliti njegovih užitkov. Zato so prišle nate bolezen, uboštvo in nemirna vest.«

Človek reče: »Res, Gospod, ta križ sem si sam naložil, zato je prav, da ga tudi nosim.«

Gospod mu pokaže drugi križ: »Poglejmo sedaj drugega.«

Na njem je zapisano: »Častihlepnost.«

»Tudi tega križa ti nisem jaz naložil, ampak si ga ti sam nase vzel, ker si hrepenel po časteh, po prvih sedežih, ker si hotel biti večji od drugih. To ti je prineslo preganjanje, sovraštvo in nevšečnosti.«

Človek je zopet pritrdil in si tudi ta križ naložil na rame. Gospod mu pokaže še druge križe: na enem je zapisano nevoščljivost, na drugem jeza, na tretjem lenoba in tako naprej.

Človek je rekel: »Razumem, razumem! Vse je res, kar praviš!« In pobral je vse križe ter si jih spet naložil na rame.

Na tleh je ostal samo še en majhen križec. Vzel ga je v roke in zaklical: »O, kako majhen in lahek je tale križec!« Pogledal je bolj natančno in našel napis: »Križ Kristusov.«

S solznimi očmi je pogledal Gospoda, križ poljubil in vzkliknil: »O, kako dober si, Gospod!«

Gospod mu pravi: »Vidiš, le ta majhni križec sem ti dal. In dal sem ti ga z ljubeznijo, ker sem hotel, da si z njim zaslužiš nebesa.«

Ko je človek to slišal, je spremenil svoje življenje. Z zglednim krščanskim življenjem je odvrgel vse druge križe, tako da mu je ostal le droben in sladek Gospodov križec. Ko je prišel na konec svojega zemeljskega potovanja, je s tem križcem odklenil vrata v raj.

Ta zgodba nas uči pomembne resnice. Velikokrat si najtežje križe naložimo sami – s svojimi grehi, neurejenimi strastmi in navezanostjo na svet. Kristusov križ pa je križ ljubezni: vodi skozi odpoved, vendar vodi v življenje.

Za konec naj nas spodbudi misel svetega Janeza od Križa: »Pot je ozka. Kdor hoče po njej lažje hoditi, mora odložiti vse stvari in uporabljati križ kot svojo palico. Resnično mora biti pripravljen, da iz ljubezni do Boga v vsem voljno trpi.«